V mehkem večernem siju,
ko svet upočasni dih,
se znajdem tam,
plašna zaradi neizrečenih besed,
ponujam svojo tišino kot platno,
pripravljenost, zavita v toplino,
ki odmeva v prostoru med nama.

Stopi naprej,
in v tistem trenutku
se čas raztegne,
kot da bi se vesolje zarotilo,
da bi ustavilo najine vrtinčaste misli,
da bi ustavilo to krhko povezavo,
samo za naju.

Roke me objamejo,
nežen objem, ki pove
več kot bi lahko kdajkoli besede,
obljuba, skrita v krivulji
njegovega telesa,
moč trdnjave
proti hladnemu šepetu noči.

Nagnem se,
čutim njegovo trdnost,
toplino, ki diha
v hlad, za katerega nisem vedela, da ga nosim,
moje srce brenči nežno melodijo
pod enakomernim ritmom njegovega srčnega utripa,
pesem tolažbe,
ples brez korakov.

V tem kokonu skupne tišine,
čutim mehkobo tkanine,
a pod njo trdnost mišic,
neizpodbitno moč,
ki me vleče bližje,
ko zaupanje cveti v tišini,
nežen cvet, ki se razprostira
v milosti noči.

Vsaka sekunda zadržuje dih,
medtem ko se svet barva
v odtenkih somraka,
zvezde so kulisa tega trenutka,
kot da bi tudi one,
pričale našim neizrečenim resnicam,
kar lebdi v zraku,
med prostori naših misli.

Tukaj je utrip,
nežno prebujanje,
nekaj, kar pleše
tik pod površino,
skupni srčni utrip,
tihi ritem, ki odmeva,
spominja me na lepoto,
ki obstaja v povezanosti.
In ko me drži,
čutim toplino, ki cveti,
ne le v moji koži,
ampak globlje,
utripajočo svetlobo, ki jo prižge
preprosto dejanje prisotnosti,
biti,
ovito v ta objem,
najdeno zatočišče.

Tako ostajava,
izgubljena v tem trenutku,
dve duši, vtkani v tkanino
skupnega razumevanja,
saj v njegovem objemu,
odkrijem mehkobo,
tolažbo, ki ostane še dolgo zatem,
tihi odmev, ki odmeva,
spominja me na lepoto
v neizrečenih ponudbah,
v toplini objema,
kjer vse drugo zbledi,
in le najina srca šepetajo.

https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/190383/his_i_am

Tomaž Jevšenak