Ko sem bil še čisto majhen, in sem sveto verjel v zgodbe odraslih oseb, mi niso pozabili povedati, da se naokrog potikajo čudni ljudje, ki kradejo otroke. Čeprav me okolica ni razvrstila v predal "poredneži", kar bi pomenilo, da bom prvi na vrsti za menjavo staršev, je beseda cigani takrat zvenela grozljivo. Seveda bolj ko sem oprezal, kdaj se bo to porjavelo zlo pojavilo izza vogala, da bi me stlačili v malho in švrk pognali svoje vrance po tihotapskih gozdnih poteh, čez prelaze do dežele, ki je nihče ne pozna, bolj so se skrivali pod plaščem nevidnosti.
Vse to skrivnostno odsotnost kakršnega koli dokaznega materiala je kasneje učinkovito sesul prihod televizije.
Česa sem se pravzaprav bal, dolgolasih plesalk v pisanih oblačilih ali piskrovezov, ki so iz čarobnih gosli znali izvabiti bodisi hitre poskočne ritme ali milo otožne balade nesrečnih ljubezni?
Kakor ptica selivka ne najde miru, dokler ne preleti svoje znotraj vsajene razdalje, me je veter raziskujočih smeri ponesel v otroške daljave. Sem zdaj jaz (postal) tisti beli cigan za oko nevajeno tujega?
Torej tukaj se govorice spremenijo v prizor:
umazane ulice, gruče otrok, smeti in odprta stranišča. Res, vsakdo se ni rodil z zlato žlico v ustih, in boj za preživetje je hud. Toda zdi se, da so nasmehi pravično razdeljeni med učene in antijunake, bogate in siromake, fotogenične dame in spake.
Kdo te bo opeharil, je zapisano v zvezdah ( ah, danes se temu strokovno reče karma ), in odtenki polti na licih mladih in starih ne razkrivajo tega, kdo je največji cigan.
In vendar največji cigani tega sveta dobesedno tekmujejo med seboj, kdo bo zmagovalec. Zaradi tega so vedno na preži, pripravljeni ociganiti množico ljudi, celo zrak, gozdove in oceane, drugače povedano, vse za "privatna nebesa".
Zasidrani v spektru svojih lastnih ciganskih navad, zapackane duševnosti, mirno sedijo pred diagonalo dolgih črnih zaslonov. Bore malo storijo, da bi se kaj spremenilo. Nič (je ves njihov potencial). Življenje, ki ga že dolgo več ni.
Kot prepotentni ovni naskakujejo črede svojih ustrahovanih ovčic, ki spet v isti maniri "vrednot" (tekmovalnosti, standarda, udobja, status quo-ja) si ne drznejo zatresti prestolov - preiti v odločilni napad za vse, zase, na vse ali nič, ker nič še zdaleč ni vse, le njegova največja negacija (samega bistva).
Kdo je torej največji cigan? Mimogrede rečeno: "Od kod vse tiste smeti v tretjem svetu, ki turiste tako bodejo v oči? Ali jih ni prav bela rasa zanesla tja v neokrnjeno naravo s svojim smetenjem v imenu napredka, gospodarske rasti in potrošniške nesmiselnosti? Zdaj (in na vekomaj) nemo govorijo: "To naše so vrednote. Le tem sledite, sicer po glavi jih dobite. Sebičnost nam je skupna, individualnost tako prikupna." Glede smeti pa le še to: cigani jih odvržejo, kjer jim paše, glavni krivci-cigani, ki so vse te smeti sproducirali pa jih zakopljejo nekam, skrito očem, da si svojega ugleda ne bi zamazali. Fej! To je vsa razlika med cigani belimi in rjavimi.
Kdo je torej največji cigan ? Bodisi da očitno obstajata dva ciganska svetova. Le kateri povzroča največ gorja?
Nič več ne dvomim, da niso to tisti iz razmeroma nedolžnih zgodbic iz rane mladosti. Zaplešite! Bežite, cigani prihajajo na krilih (razvojnih) obljub.
