ni lahko začeti o njem.
kot da bi vlekel prvo cigareto po treh dneh bruhanja,
ko se ti roke tresejo
in pljuča škripajo kot zarjavela vrata.

ime visi v zraku,
vsi ga poznajo,
nihče ga ne izgovori.
trobec.
jebeni trobec.

v tem majhnem, zatohlem prostoru,
kjer diši po postanem pivu,
po mokrem lesu in praznih upih,
je prostor za vse:
za junake, za pijance, za pesnike brez knjig,
tudi za morilce,
čeprav nihče ne bi priznal.

on je zažgal spomine.
to ni metafora,
to je realnost:
bencin, šibica, ogenj,
meso, ki je gorelo kot stare zavese,
in nebo, ki je bilo tiho,
kot da je to nekaj najbolj običajnega.

ljudje pravijo: pošast.
ljudje pravijo: zver.
ampak jaz sem videl dovolj pijanih obrazov,
dovolj razbitih ustnic,
dovolj žensk, ki so odšle v napačne avte,
da vem,
da je meja med vsem tanko rezilo britve.
danes si samo še en bednik,
jutri pa naslov v časopisu.

in zakaj bi govorili o njem?
ker je bil ogledalo.
ker je bil mi vsi,
samo brez mask,
brez olepšav,
brez laži, da smo boljši od tega.

mogoče je hotel ljubezen.
mogoče samo toplino.
mogoče ni maral nobenega od teh prekletih obrazov,
ki so ga gledali skozi rešetke,
kot da je njihova krivda manjša.

ko ga je svet zavrnil,
je odgovoril z ognjem.
in ogenj je najbolj poštena stvar, kar jih poznam:
vse spremeni v isto -
pepelnat prah, brez spomina,
brez imena.

zdaj sedim tukaj,
kozarec v roki,
poslušam radio,
ki že tretjo uro ponavlja isto usrano pesem.
ljudje se smejejo,
govorijo o vremenu,
o nogometu,
o kurbah,
o vsem, kar je nepomembno.

in mislim nanj.
na dim,
na to, kako smrdi,
na to, kako nikoli ne gre iz tvojih oblačil,
pa jih pereš in pereš in pereš,
vedno ostane sled.

to je njegov spomin.
to je njegova zapuščina.
ne rože, ne marmorne plošče,
samo dim.
in mogoče en pijanec v beznici,
ki si drzne reči njegovo ime na glas.

dvignem kozarec.

ne v čast, ne v slavo,
ampak v tisti grenki resnici,
da vsi gorimo,
samo on je gorel bolj neposredno.

in ko bo luč ugasnila,
in bo natakar rekel: »zadnja runda,«
bo v zraku ostal še vedno isti vonj.
vonj pepela,
vonj človeka,
ki je bil preblizu resnici,
da bi ga svet kdaj prenesel.

Hors