Vidim ga,

kako se mu med družabno igro

mudi v peščeni uri,

ko ne znam narisati štiriperesne deteljice.

Vidim ga

v vse počasnejšem koraku maminega psa

in kako se pači na njenih rokah,

ko drži povodec.

Vidim ga,

vgraviranega na nagrobnikih,

ko je bil še mlajši.

In kako se dviga na novih blokih,

kjer so bila včasih sankališča.

Vidim ga,

kako mi čez noč ukrade dva tedna dopusta,

a ga nikakor ne ujamem.

​

Slišim ga,

kako kriči skozi jutranjo budilko,

kot otrok v strahu,

da bi nanj pozabili.

Slišim ga

v moderni glasbi na radiu

in na srečo ga je, za razliko od mene,

nekaterim uspelo ujeti

in ga zapreti na vinil.

Slišim ga

v slengu mladine,

ko za njimi v vrsti čakam na cigarete.

Ko sem štel njihovih let,

so za mano čakali,

da kupim sličice za album.

Slišim ga

v motorju letal,

ki jih je na nebu več

kot lastovk.

​

Čutim ga

v mišicah po vsakem športanju,

čeprav so redkejša kot takrat,

ko me ni nič bolelo.

Čutim ga

v možganih,

kako mi očita,

da ga ne izkoriščam na pravi način.

Čutim ga,

ko se dotikam svoje brade,

ki jo krajšam vse redkeje.

Čutim ga,

kako se izteka,

čeprav je večen.

​In povsod.

A nimam ga več zate,

ti ga nimaš zame.

​Rane pa še kar smrdijo.

Črni Kos