Na literarnem večeru
en tip bere verze,
ki jih je ukradel Rilkeju,
ampak jih zavije v glas
kot bombon v svetleč papir:
“Saj je zdaj moje, ane?”

Občinstvo ploska,
kot da ni slišalo,
da je vsak stavek že stoletni fosil,
samo malo preoblečen,
kot vintage kavbojke iz second-handa.

Jaz sedim v zadnji vrsti
in mislim:
pesniki so tatovi z rožnatimi škarjami,
rezljajo tuje stavke
in jih ponujajo kot darilce.
Če jih odpreš, noter pa –
usedlina tuje duše,
še vedno topla,
a ne njihova.

A vseeno,
morda je v tem štos:
da kradejo z nasmehom,
da svetijo v temi,
kot lampijoni iz tujih misli,
in mi, mladi, se smejimo –
dokler ne ujamemo samih sebe,
kako s celofanom ovijamo
nekaj, kar nikoli ni bilo naše.

Malna