Ker so volkovi

njegovi prijatelji,
pusti zvezdne utrinke

na njihovih dlakah 

prespati

kak dan ali dva.

Sebe prelije v  tulež.

Potem se znajde
na drugi strani,

v odsevu uličnih luči.

Skupaj kot kardelo bežijo skozi noč,
kjer godala godejo,
trobente trobijo,
valčki zavrtijo duše
in
maestro s toplim nasmehom spaja srca rajnim.

On je pogosto sam.
Ne pusti se vznemirjati.
Morda pride.
Ona.

Ki vidi in gleda
brez očesnih zrkel,
v globino
in ne zazna dna
v vodnjaku prepolnem novcev,
ko na široko odpre usta,
kot bi čakala na odgovor.

Nič.

In spet še daljši nič

se kotali 

iz

ptic,

oblakov na nebu.

Le še prah lovi in korake mimoidočih.

Morda ji jutri med kljun zaide kakšno sporočilo,
piš vetriča,
ki se ji bo

slučajno prikradel

pod

peruti.

Jernej Jager