pijan sem od lastnega jezika,

ki polzi po tvoji koži,

kot bi lizal uro, ki ne zna šteti.

na mizi čik, v kozarcu riba,

vino smrdi po črnilu,

jaz pa pišem pesem na tvoj trebuh

z zlomljeno vžigalico.

boem sem - ljubim svojo bedo,

in tvojo lakoto.

med tvojimi stegni najdem knjižnico,

polno knjig, ki me grizejo v roke.

smejim se, dokler se ne razpoči smeh,

dokler vino ne postane kri,

dokler tvoja sramota ne vzcvete

kot rdeč nagelj v pepelnici.

ko me zjutraj pobere smrt,

jo povabim na cigareto.

sediva ob oknu,

gledava sonce, ki noče vstati,

in govoriva o tebi.

Taras Miller