storil sem to kot človek, ki potopi roke v olje,
gosto olje, črno olje,
obarva prste, obarva nohte,
obarva kožo pod nohti,
tako da nikoli ne izgine,
ne v tem življenju,
ne v naslednjem.

mislil sem nate kot na belo,
belo kot pobeljena kost pod puščavskim soncem,
belo kot platno v samostanu,
belo kot slana na mrtvih ustnicah.
a tresla si se,
napol zlomljena,
prosilа brez besed.

zato sem rekel: pusti meni.
pusti meni, da spijem, česar ti ne moreš.
pusti meni, da pogoltnem črne reke vesolja.
pusti meni, da potegnem zvezde v usta
dokler ne počijo kot zobje ob kamen.
pusti meni, da govorim pepelnat jezik umirajočih galaksij
da boš ti še vedno spala v zgodnjih urah
da ne bi slišala gorečih.

pokvaril sem se -
kot kafkov človek, ki se zbudi kot mrčes,
a prostovoljno,
da, prostovoljno.
zlezel sem v oklep žuželke
in ga ljubil,
naredil za svojega,
z mandibulami grizel gnilobo
da si ti lahko jedla kruh.

pokvaril sem se -
kot hemingwayev vojak,
tih,
strmel v reko,
a vedel, da se vojna nikoli ne konča,
in se vseeno vrnil vanjo.
dvignil sem puško pogube
ker je nisi nikoli prijela,
in sem mislil:
raje naj se počasi ubijem z njo
kot da bi ti kdaj spoznala njeno težo.

pokvaril sem se -
kot bukowski z buteljkami in dimom,
smradom po urinu v stopniščih,
dežjem mest, ki se nikoli ne posušijo,
ženskami, ki so že odšle, preden so vstopile v sobo.
hodil sem z njihovimi duhovi
da ti ne bi rabila.
poljubil sem plesen na steni
da bi tvoje ustnice okusile samo vodo,
čisto vodo,
ne tisto z rjo v njej.

vesolje se je odprlo.
odprlo se je kot rana v tkanini,
temna snov je curljala kot gnoj.
planeti so se vrteli kot polomljeni zobje v božjih ustih.
zvezde so utihnile,
njihovo gorenje skrčeno v rdeči šepet,
kot da jih je sram biti priča.
pogoltnil sem meglice kot dim opija.
legel sem na obzorje dogodkov
kot človek, ki vzame posteljo v poceni motelu,
čaka, da črna luknja poravna rjuhe.

in tam sem rekel tvoje ime.
ponavljal sem ga znova in znova.
bila je edina čista beseda v meni.
zadonela je čez spirale galaksij,
zadonela v prahu, ki je zgradil kosti prvih živali,
zadonela kot sidro, spuščeno z ladje
v morja tako globoka, da se noben potapljač ne vrne.

pokvaril sem se, da bi te naredil čisto.
a ti nisi vedela.
smejala si se v kuhinji,
čajnik je vrelel,
tla topla pod tvojimi nogami.
nisi vedela, da sem pojedel praznino,
nisi vedela, da je madež pod mojimi nohti galaksije
ki kričijo skozi svoj zlom.
mislila si samo, da sem utrujen,
malo pijan,
malo nor.

bil sem vse troje.
bil sem več.
bil sem zlomljen most med tabo in umazanijo.
bil sem loputa, ki se je odprla pod mano
da si ti lahko varno hodila zgoraj.
bil sem mrčes v stenah,
vojak v blatu,
pijanec v ulici,
astronavt, ki bruha zvezdni prah
v neskončno črno grlo prostora.

in storil bi to znova.
in znova.
in znova.

ker ti si čista,
jaz pa sem cunja.
ker ti si čista,
jaz pa sem kanalizacija.
ker ti si čista,
jaz pa sem pokvarjeni kozmos,
porušena katedrala zvezd,
vročične kafkove sanje,
bukowskijev viski,
hemingwayev kratek molk,
vse zavito v neskončno bolečino vesolja.

pokvaril sem se, da bi te naredil čisto.
to je zgodba.
to je zgodba.
to je zgodba.

in nihče je ne bo zapisal.

Hors