Lovim sence pod luno,
kjer šepet pleše in skrivnosti cvetijo,
zvsakim korakom moje srce gori,
v sanjah skačem, v upanju se utrudim.

Lovim želje kot jutranjo meglico,
v primežu somraka hrepenim po plamenu,
a v mojih mislih se iskrica izgublja,
tihe poti, postavijo težko ceno.

Lovim veter skozi sive površine,
z mislimi na drzno, prepovedano igro,
kjer odmev smeha napolnjuje noč,
in drzna srca poletijo v svetlobi.

Pa vendar sence šepetajo, dvomi se pojavljajo,
ko se zvezde zgoraj začnejo preoblačiti,
tavam po divjih in svobodnih poteh,
a v lovu hrepenim po tem, da bi videl.

Zato naj tavam tja, kamor je le malo ljudi stopilo,
da bi iskal sanje, ki se zadržujejo, nahranjene,
v objemu somraka bom našel svojo pesem,
v lovu za vsem, kar se zdi tako narobe.

In medtem ko bom lovil, se bom naučil čutiti,
utrip življenja, moč za ozdravitev,
kajti v tem iskanju, čeprav polnem strahu,
mora srce loviti tisto, kar mu je drago.

https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/190252/the_longing

Tomaž Jevšenak