
Stala sem na bregu večne reke
in gledala v daljavo ...
Na drugi strani reke
bil si ti – objet z življenjem.
Hodil tik si nad prepadom,
lovil ves čas si ravnotežje,
oziral se v nebo oblačno,
mučil se v disonancah,
prelival tone v harmonijio ...
Če zdrsnilo ti je,
bila je moja misel s tabo,
da ujel si se in hodil dalje.
Bila sem s tabo,
vedno s tabo,
čeprav na drugem bregu,
kjer bistvo naše biti se ohrani,
kjer moje bistvo staplja se s tvojim.
Čestitke k pesmi tudi z moje strani,
lp, Ana
Drage Tolminka, Katarina in Ana, hvala, da ste prebrale mojo pesem, ki kljub vročemu, počitniškemu poletju zaide v resno premišljevanje.
Dvije obale mogu biti dvije iste, ali i dvije potpuno različite strane nečega.
LPI
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Nada
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!