V moji glavi odmeva spomin. Stojim na svojem najljubšem travniku, ne vem, kaj počnem tam. Gotovo sem prišla meditirat, zadnja leta to redno počnem tam. Poiščem svoje drevo, se usedem na mehke iglice, naslonim se na deblo in se ozrem po okolici. Začutim topel zrak, mir, tišino in vonj po gozdu. Začutim svoje telo, ga prijazno nagovorim in vprašam, kaj potrebuje, dam mu čas, da izoblikuje svoje potrebe in mi jih sporoči. V ušesu me začne nekaj srbeti, a ni tako hudo, zato odmislim. Kar naenkrat iz sluhovoda prihrumi piš, mi prisoli zaušnico, da me vrže po tleh. »Lenoba, iz tebe ne bo nikoli nič, itak si za en drek, pa delam dreku krivico,« zahrumi z dobro znanim glasom. Aha, doma sem.

nezavilhelm