Sonce me spremlja

kot Sauronovo oko

in nad valove pošilja kormorane,

svoje Nazgule,

da bi mu iz globin prinesli starodavno skrivnost.

Kot Gollum se skrivam v senci skal,

kot da res varujem nekaj dragocenega,

ko morje na mojih ustnicah počasi suši slane solze sreče,

ker čuti,

da bo doba človeka kmalu preteklost.

Končno bo spet zadihalo s polnimi škrgami.

Arwen,

ležiš na brisači

in ti, hvaležna vzgoji,

na kraj pameti ne pride,

da bi se na dopustu

obremenjevala s Tolkienovimi referencami

in nikoli ti ne bo jasno,

zakaj si nekateri ljudje želijo smrti.

Brezskrbno zariješ nohte v kožo pomaranče,

kot si nekaj mesecev nazaj v mojo,

vse do aorte,

ki je vene obarvala s tvojo krvjo.

Lupiš jo na silo kot lačen Uruk-hai

in ji odstranjuješ bele nitke,

kot Saruman drevesa.

Iz njenih krhljev stiskaš peške,

ki jih odvržeš na gladino

in ukaniš ribe

z lažnim upanjem.

Take malenkosti pri tebi

so mi veliko bolj zanimive

kot celotna trilogija.

Sonce počasi zahaja

in morda bo čez eone,

ko tu že dolgo ne bo kraljev,

vilinov, hobitov,

škratov in orkov,

dreves in morja,

neko čudno bitje brez preteklosti,

na njegovem dnu našlo peško.

Iz nje bo zrasel prepovedan sadež

in sonce bo vendarle osvetlilo

dolgo iskano

skrivnost.

Črni Kos