Kako naj si zidam gradove v oblakih?
Zahtevna sem jaz, pa projekt tudi malo;
kar vse bi naenkrat in nič po korakih.
S tamočnim lepilom morda bo kaj stalo.

Future bodoče, neučakane vse,
preskrivne vse želje, v realo bi šle.

Kako naj gradim si mostove z otroki?
Vsak svojstven, poseben - drugačen od mene.
Kako naj sprehodim se z roko mu v roki?
Sopotnik življenjski, ko svojo pot krene.

Sočlovek najbližji. Njih rada imam.
Kdo jaz sem, kdo oni? Sobivat naj znam!

Kako naj postavim zidove si v glavi,
ko rušijo trhli se, v teži vsakdana?
Kako naj stojim, ko se noga postavi
poprek, ne pokonci; kot da je bolana.

Podstreha podrta na vratu trohni.
Ugibam, kdaj ura mi zadnja zvoni.

Razmišljam o vihrah ki rušijo mesta,
o bombnikih domojemalnih po svetu.
Razmišljam, je kje še beseda res zvesta?
Prelomljenih, tisoče, vlada planetu.

Kaj neki z vesoljem narobe je šlo?
Kaj neki napravit, da vsem bolje bo?

Ustavi pred hišo, domačo, bel kombi
z rdečo nalepko* prek avtofasade.
Ga gledam in vidim, strmim kakor zombi.
Se v hipu zavem, da sem našla zaklade!

Registrske res ne razločim od tam,
odgovor na vse pa z nalepko* imam:

* DESNA ROKA VSAKEGA UČINKOVITEGA GRADBIŠČA

Maša GL