
sem samo gost
ki ga morajo prenašati
a ne more obvladati več
kot zgolj kepo prsti
rastline bodo znova prešibke
nastajajo luže
zemlja je preveč zbita
sem samo pozabljen plevel
ki se nabira med vrsticami tvojih dni
zemlja me vleče k sebi
roke so težke
zalivam počasi
da vsak list pije
podarim mu čas da zadiha
plevel pa vztraja
zalivalka je pretežka
nagiba se po svoje
na gredah vladajo sence
svetloba drsi v gube zemlje
ti tudi
Zdi se mi, da se vidim v tej pesmi, ko počasi zmanjkuje moči za zalivanje ...
Ko se vendarle vse isteče v tisto, kar je pomembno ... Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Milam, hvala za tvoje videnje in črtici.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!