Le enkrat

sem pojedla

celo Lindt praline paleto

in nizala misli

na ogrlico prodane vsebine.

Le enkrat

sem lizala prah

iz na dno potlačenih spominov

in si kavo sladkala z žličko sladkorja preveč.

Le enkrat sem se bala motorjev

z zunanjim izgorevanjem,

ki so me takrat držali po konci na prevesu

in le enkrat sem priznala,

da me je takrat res bilo strah.

Le enkrat sem zamenjala

kamen za pšenico

in enkrat sem mislila,

da mi bo akt rešil ponos.

Visela sem z niti zenitov

in si pustila pasti

v vedenje,

da zares …

ampak res nikoli

ne bo isto.

V vedenju,

da se bo vsako srečanje

prevesilo v praznino izsušenih

in odkrušenih sanj

in da te verjetno

nikoli,

sploh pa ne vsak dan

ne bom več srečala.

In bom od jutri seštevala dneve

od zadnjega praznega pogovora,

ki je moral slutiti,

da bo poslednji.

In le enkrat sem si želela,

da bi lahko tega

pomnožila z dnevi

in prištela slučaje,

ki so v sumo med očmi izmenjanega,

skozi besede neizrečenega,

vnesli limito

in te hibiskuse pustili veneti

na ostankih teles,

ki sem jih zavezanih oči prestopila,

da se ne bi spotaknila ob vedenje,

kako težko je očitno bilo

pravilno spregati

»imeti rad«

_

in kaj šele

»ljubiti«.

FagopyrumE