Sedim in trkam na svetleča vrata

na vrata večnega usmiljenja

in moje misli so svetlejše

od raskošja in od zlata

s katerimi se kitiš ti

ki izrasel si iz blata

Tvoja pot je z biseri postlana

in nasmeh ti v očeh žari

plešeš in poješ pesmi

ko gledaš strmo v lačne oči

a njihova tesnoba 

tebe ne boli

Ko otrok prosi te za milost

da daš mu skorjo kruha

obrneš bahavo glavo proč

in dalje poješ

ne čutiš in ne vidiš

njegove krike na pomoč

Zakaj so lačni poteptani

zakaj ni zanje milosti

zakaj so vedno zaničevani

v soju bogastva in razkošja

med katerimi si ti

Je duša tvoja resnično prazna

in za trpljenje njihovo ti nič ni mar

ceniš le bogastvo svoje

ki te krasi in ki ti dano je v dar

Nekoč drugače bo na svetu

enakovredni bodo vsi

lakota bo izbrisana za vedno

in sijaj povrnjen v zatirane ljudi

Milena