Sram me je. Na rami imam neko bradavico. Že odkar pomnim. Ne moti me, zato jo pustim pri miru. V nekem trenutku pa se mi zazdi, da bradavica raste in spreminja obliko. Ne srbi in ne boli, samo postaja čedalje večja in čedalje bolj ogabna. Zakaj me ne maraš? Glas je jasen, razločen, sporočilo nedvoumno. Ampak od koga? Kaj je narobe? Gotovo si me razumela narobe. Sranje, kaj je to? Kdo mi to govori? Glas mi je prepovedoval vse, kar sem počela, in od mene zahteval, naj delam, česar nisem. Bil je čedalje glasnejši in čedalje bolj osoren. Nesramen in grob. Prosila sem, moledovala. Počutila sem se ujeto, majhno, nemočno. Je morda kriva bradavica, ki se razrašča po moji rami? Tako velika je, da se kože ne vidi več. Kaj sem naredila narobe? Povej mi, vem, kaj je dobro zate. Zakričim iz polnih pljuč, naj izgine, dovolj je. Bradavica se spremeni v hologram moje mame in izgine v meglo.

nezavilhelm