Zdaj ti bom rekla:
Oprosti,
ampak čisto zares
bilo je zadosti.
Ne morem te
večno čakati,
zdaj se hočem
vsaj v miru naspati.

Od kar te poznam,
sploh nič več ne spim,
te iščem in čakam.
Seveda trpim.

A ti si tak ...,
kot da drugih sploh ni.
Mar ti je le,
za tvoje poti.
Kar si mi govoril,
bila je le farsa.
Vse bolj se mi zdi:
Priletel si z Marsa.

Ne nisi svetnik,
za kar se predstaviš.
Le kadar kaj rabiš,
se tukaj pojaviš.

Katarina Ambrož