Nenadoma začula trušč

kočijskih sta koles,

ki zapeljali so na grušč

in se ustavili počez,

na pot, ki gre do njene koče.

»Kdo bil bi to, kaj neki hoče?«

Pomislila je, ko čez prag

je odbrzela ven na zrak,

da prišleka neljubega

bi se odkrižala čimprej.

A se je izkazalo, glej,

da moža že od prej pozna,

ko je kupila funt soli

v njegovi trgovinici;

bil je veleposestnik, ki

imel je v lasti par vasi.

Prišel jo prosit je za ples

nocojšnji, ko bo vaški rej,

kot vsako leto na tak dan.

Snubil jo je, a vse zaman,

držala se je svojih mej.

Potem je bil cel urnebes,

ponorel je in to zares.

Grozil ji je, v obraz prsten,

da jo predal bo oblastem-

kot judinja dobila trak

rumeni bo in: marš na vlak!

Ko je nad njo ves žolč izlil,

še šimlju par jih naložil

je z bičem, da zdrvel v galop

je voz po cesti: klop, klop, klop;

vso pot tja do vasi za njim

se prah je vzdigoval kot dim.

Matej Krevs