Bogovi so gledali,
rastla je roža,
zemlja je pustila
zeleni preboj,
izrastlo steblo
na zelenem trni obrambe,
na vrhu kraljična v cvetu
vsa rdeča, vsa v rdečem svetu
vročega sonca kvišku gledala,
božji dar podan do konca,
je oko naveličalo in utrgalo,
vtaknilo v ujetništvo in voda
je tiho zalivala bol reza,
rana krvavela,
krajšala pecelj,
aspirin podaljšal agonijo,
ohranil navidezno lepoto,
sveža nalivanja sproti
kot umetni podaljšek diha,
izmučen cvet počasnih ur
zapiral sanje in veke
so se stisnile v večno temo.

Odstranili spomine,
shranili vazo,
narobe obrnjen cvet
kot ostanek nekega časa
preteklika posmrtno umira
za tuje oči spomina,
polakiran v komi
v posmrtni ujetosti.

Trni odpadali,
niso več obramba,
cvet ne diha,
le oči na tren
zdolgočaseno
naveličano
naredijo spominski mimohod.

Nekoč je rastla roža,
bogovi so jo imeli radi,
Vrtnica ji je bilo ime
in dihala je.

IŽ-lev