Pesem,

ki jo je Leonard Cohen namenil Janis Joplin,

konča z verzom,

da nanjo sploh ne misli pogosto,

kar se mi je vedno zdelo čudno.

Bila sva srednješolska paralelka,

del širše družbe,

redko sama v pogovoru.

Krasili so te dolgi rjavi kodri,

nasmeh,

kot da je vsakič znova prvi spomladanski dan

in tista najstniška nagajivost,

ki je prišla do izraza,

ko si mi znala skriti superge.

Izolirani pogovori na šolski terasi

so bili vse pogostejši,

te sva začinila s skrivnimi pogledi v krogu ljudi

ter jih obesedila še doma,

v starih dobrih sporočilih.

Enak smisel za humor je dokončno rodil simpatijo,

ki pa je trajala manj kot semester.

Mogoče bi bilo drugače,

če bi te peljal v kino

na zmenek,

za katerega sva se dolgo menila.

Ne spomnim se,

zakaj te nisem.

Morda sem bil kot mulc brez denarja,

ali mi je bila že všeč katera druga

(v srednji šoli se to hitro zgodi),

morda pa sem se le ustrašil tvoje lepote.

Žal mi je.

Ne,

ker takrat nisem imel poguma,

ampak,

ker si bila tako prekleto lepa.

Če ne bi bila,

ne bi čez leta prejel novice,

da te je pri sedemindvajsetih

(toliko jih je štela tudi Janis),

v devetem mesecu nosečnosti

iz ljubosumja

ustrelil psihopat,

ki je bil obseden s teboj.

Za razliko od mene,

ni zmogel živeti v svetu,

kjer nisi bila njegova.

In tako se je s koncem zgodbe o dekletu s kodri

začela povsem nova za njene bližnje.

S svojo smrtjo

si mi pustila doumetje Cohenovega zadnjega verza.

Tudi jaz nate nočem misliti pogosto.

Črni Kos