S pisci tragedij sem sedela
na obali Jadranskega morja.
Sonce je dobivalo
krvavoognjeno barvo.
Iz kratkih stavkov
se je razlila pesnitev.
Prvi je poudaril
krizo oblasti v Srbiji,
drugi posledice
nemoralnosti za človeštvo.
Tretji je vstal in stegnil roko
proti drevesu v smeri Bara.
Vsi smo obmolknili,
ko je pričel:
"Po legendi,
je tista oljka
simbol našega Jadrana.
Razteza se vse do tja, kamor
sežejo njene veje.
Legenda pripoveduje, da je prva nastala iz tekmovanja
med Ateno in Pozejdonom
glede zavetništva nad starogrškim ljudstvom.
Zmago si je zagotovila boginja modrosti,
ker je omogočila, da iz slane vode,
ki jo je iz skale izvabil Pozejdon,
požene oljka,
pozneje  prenešena na Akropolo.
Verjeli so, da je v njej zapisana usoda ljudstva."
Pisec pa s tem nikakor ni prekinil svojega govora.
"Oljka je v krščanstvu simbol Božje skrbi za ljudi,
v Svetem pismu je omenjena več kot tisočkrat.
Mojzes je moške, ki so gojili oljke,
oprostil vojskovanja.
Po potopu
je golobica, ki je v kljunu nosila oljčno vejico,
pristala na Noetovi barki
in s tem oznanila spravo Boga z ljudmi."
Tu je nenadoma utihnil.
Uprli smo pogled vanj,
iz oči mu je teklo deviško olje.
Pristopili smo in ga objeli,
on pa je hudo bolan zašepetal:
"Bodite golobi.
Ponesite vejico do Srbije,
tiranijo je potrebno ustaviti.
Eden od mojih otrok je umrl,
drugi pa se bori za življenja svoje generacije."
Golobica,
pojdi iz Bara do Beograda,
ponesi dve tisočletji staro odrešitev, ponesi zdravilo.

Marko Skok - Mezopotamsky