
Moja duša je polna valov,
polna podrtih gradov,
polna grenkih plodov.
Polna volkov.
V moji duši je drama,
vse v njej je le krama.
Ona ve, da sem sama,
ona ve, kako je med nama.
Moja duša je polna skrbi,
moja duša tiho trpi.
Vse jo skeli, vse jo boli,
najbolj pa to, ker te ni!
Moja duša čaka rešitev.
Osvoboditev.
Ali tvojo vrnitev?
Mojo in tvojo molitev!
Rada prebiram tvoje pesmi, v njih vidim skrito žalost. Zakaj le? Ni edini na svetu, ki bi ga ljubilo tvoje srce....
Čestitke za to valovanje pesniškega jezika in pesniškega subjekta med notranjostjo in večnostjo!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Katarina Ambrož
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!