zjutraj, ko zarohnijo trole,

mesto bruha ljudi kot bolan pes zajtrk,

vsi dišijo po strahu in kavi

in tišini, ki boli bolj kot pest.

obrvi zlepljene z znojem

in reklamnimi obljubami sreče -

“delaj, imej, kupi, umri” -

to ni življenje, to je rutina s povodcem.

na vogalu pekarna.

vonj kruha je mamljiv kot ženska,

a v njem ni ljubezni, samo moka in dolg.

mož z zarjavelim vozičkom

prodaja sadje,

roka mu drhti kot listje oktobra,

v očeh ima čas, ki se je izgubil

v obračunih in šefovskih šepetih.

greva v pisarno, tovarno, na teraso s klici.

tipkamo in premikamo svet

za druge,

ki ga nikoli ne bodo dali nazaj.

šef ima zobe kot beli oklepi,

njegov parfum diši po ošpicah oblasti,

njegove besede so kroglice za rusko ruleto -

bo danes “super, krasno”

ali “najdi novo službo”?

tišina v pisarni ima krila

a ne zna leteti,

vsi smo ptiči s pristriženimi sanjami,

drgetamo pred e-pošto

kot otroci pred spovedjo.

delo je črna maša,

v kateri mašnik z zlatim pisalom

nam bere evharistijo excel tabel

in mi kimamo,

ker ne vemo več, kako biti človek.

ob petih zvoni ura,

ne kot osvoboditelj,

temveč kot zvonec v zakolu.

stopimo ven -

pljuča polna smoga,

srce pa prazno kot hladilnik pred plačo.

v baru se zberejo sence,

govorijo o nogometu,

seksu, ki ga ne dobijo,

in politiki, ki jih je že davno pozabila.

en kup piva,

en cigaret,

ena bolečina,

in jutri znova:

obleči si obraz,

pojej tišino,

in v koloni krivih hrbtov

hoditi tja, kjer te ni.

to ni delovnik.

to je smrt na obroke,

to je molitev brez odgovora,

to je oder, na katerem

igraš sebe,

čeprav te že zdavnaj ni več.

in ko pride petek -

nekdo si zapiči ključ v žilo,

nekdo zapije pokojnino,

nekdo zapusti sebe

in nihče ne vpraša, zakaj.

ker vsi že vemo.

a nihče nima časa umret -

jutri je spet ponedeljek.

Hors