*
prvo jutro ob koncu tedna v genovi
dvigam z dlani velike vlažne zvezde
pod cipresami me utišajo in rastejo
neme vodne trave ne zmorem
razbrati tistega objema ki se neslišno bohoti
skozi šibje in misel toda v jutranji
panorami mesta v akvamarinu
mi magdalena zapeljivo šepne da se nikdar
nisem zmogel upreti takšnemu bleščanju
zatorej pojdi vem da si vedno želiš
zgrabiti izzive pojdi zate to jutro ni
določeno ne s slovničnimi pravili
ne s premišljevanji a mu ničesar ne reci
prepusti se bonaci in zadrži pogled
na ladjevju za obronki Genove
tam te bom čakala

*
nenavajen na sočno ribje meso
vdihujem nebesa izginjal bi
v daljave a globoko v meni donijo
sarajevski koraki ki razkrivajo čas
Človeške Rane ki se ne bodo zacelile
tako kot tudi večnost ne bo umrla
tako kot tudi čas ne bo minil korakom
iz katerih nisem nikadar izvedel kam je
odpeljana magdalena moje mladosti
bosa in gola ko sta vesolje in razum
podrhtevala v biblijskih ruševinah
kot pred novimi pravili
za uporabo življenja

*
drugo jutro ob koncu tedna v genovi
me je prebudil vetrc v njenih
prstih hej ostani poslušaj kako v tvojih žilah
trepeta listje ko stopava po pločniku

naproti plamenu najnih upov
medtem ko držiš sterilno belino mojih rok
ne misli da lahko očistiš besedišče
pozabiš Tršćansko 18 žalost nekega mesta
in konec nekega sveta /v katerem je bila
človeška civilizacija nekoč križana/

Marko Skok - Mezopotamsky