Z Orbite Samorastnika
Modro spodaj. Modro zgoraj.
Nekje vmes – nek tip,
ki nikoli ne miruje,
samorastnik v glavi,
leta po svoji orbiti.
Z gliserjem izgine hrup,
ostane moj mali svet:
školjka šepeta,
v senci borov
se znova najdem.
Mimohodci in skiroji,
heroji brez zgodbe –
vsak s telefonom,
a nihče s poslušalcem.
Besede razpadajo.
Vmes zaslišim stari melos,
ki nikoli ne odraste.
Vidim staro metlo,
ki vedno znova pometa.
Med nebom in zemljo
se trgajo vezi.
Namesto drevoreda
rastemo vsak zase –
v betonskih loncih brez sence,
s kapljami plastike z neba.
In kje je zdaj ena sama –
ena čista, iskrena beseda?
Kje Ona, ki bi rekla:
»Greva. Zmoreva. Letiva.«
Modro spodaj. Modro zgoraj.
Nekje vmes – pa le tišina besed ...
Paradajzova orbita
Rajska aleja.
Paradiž-nik je zame ena najboljših vrtnin.
Svit, paradajzored sem dodal kot asociacijo za čakajoč odgovor na tišino besed, to krizo potrošniškega sveta. Ja, dober je, še posebej samorastni.
Caki odlično in še slikca.
Lep novi dan ti želim
Irena
Super tole,
paradajz pa ... z njim je (vsaj s tistim, ki je v trgovinah), precej podobno kot v pesmi -
raste, a je brez okusa, če pa je
samorastnik, potem je pa druga pesem.
Lp, Marija
Irena in Marija, hvala vama za napisano samorastniško držo. Lp, Caki
Čestitke za barve besed, ki se sicer izgubljajo nekje v nevidnih frekvencah razdalj, ki rastejo med nami!
Milan Ž. - Jošt Š.
Milan, hvala za izbor, res je, besede se izgubljajo v svetu brez poslušalcev, naj bodo žive v očeh bralcev. Lp, Caki
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: F2#Caki
- 29. 07. 2025 ob 20:41
- Prebrano 487 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 235.45