Ne odhaja.

Ni več živa. Ni več tu. Ampak ne odhaja.

Vsak vetrič nosi njen glas.

Vsaka stvar nekaj reče.

Radio. Hladilnik. Voda v ceveh.

Rekli so mi, naj grem ven, naj diham.

Ampak zrak je prepojen z njo.

Z njenimi sramninmi dlačicami.

Z njenim smehom, tik preden se je ugriznila v

jezik.

Zadnjič sem slišal korake.

Tri ponoči.

Stopnice so zavijale.

Ko sem odprl vrata, ni bilo nikogar.

Ampak vonj...

vlažen, kovinski,

tisti, ki ga je imela med menstruacijo,

ko sem kljub temu fukal in si s krvjo mazal

prsi.

Zdi se mi, da govori izven jezika.

Stvari padajo z miz.

Zrcalo poka.

Veter odpre vrata brez dovoljenja.

Včeraj sem našel svoje ime napisano na steni.

Z glavo sem ga brisal.

Koža je ostala na zidu.

Ime je ostalo.

Nisem več prepričan, kdo je mrtev.

Morda ona.

Morda jaz.

Morda midva.

Njen noht sem pogoltnil.

Zdaj je v meni.

Zdaj sem jaz ona.

Včasih se zbudim z njenim glasom.

Rečem:" Pusti me."

Pa ni nikogar.

Ali pa je.

Ne vem več.

Taras Miller