
Trudi se, da nobene stvari
ne bi imela za nadlogo.
Četudi je to prepir zaradi napačne besede,
prelaganje nujnega ali le molk.
Njene roke so postarane,
raskave in prazne.
Zaprtih oči prestreza barvaste ornamente
in prelivanje svetlobe;
nobene podobe, ki bi jo prepoznala,
ne zazna – razen križa.
Njene roke so znale dajati
vsem potrebnim.
Prisluškuje enoličnemu piskanju
v slušnem aparatu,
a v množici šumov iz okolice
jo pokliče samo zvonjenje
v bližnjem zvoniku.
Roke imajo sposobnost
pozdravljati in se poslavljati,
božati in se dotikati,
objemati in ljubkovati,
prositi in se zahvaliti z molitvijo.
Njene roke
še vedno čutijo.
Poezija, ki jo natoči kar življenje samo, če se prepustimo čutenju. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!