POETA TAROK

XVIII

Poletni blues

Misterijska šola. (Nekoč in nekje.)

Jesenski izziv, ko čez sebe se gre.

Pet dni le na prani. Vsi tešči ves čas.

Stres brez potrebe. Spreménil je glas.

Zlovešči smehljaj. Blebetal tja v tri dni.

Niti za hip ni zatisnil oči.

Bizarna dejanja. Besede še bolj.

Bo njena neskončna ljubezen dovolj?

Bilo je v njem Tisto. Bilo je v njem zlo.

Obsedlo je um in prevzelo telo.

Zaznala je v nekem trenutku preskok,

ko vendar uspe mu. Prekine urok.

»Pelji me! Veš, kam!« Rdeč semafor.

Razjarjeni džin spet prevzame nadzor.

Izginil je v noč. Ni več zmogla. Naliv

njenih solzá. Klic domá. »Je še živ?«

Prvo vprašanje. Najhujši njen strah.

»Je v redu. Bil blizu je smrti na mah.

Ležal je na cesti. 'Sem zebre jahač!'

Naj bo zdravnik te norosti tolmač...

A vendar, v vozilu je prosil za klic.

Dal vašo številko nam bledih je lic.

Želim lahko noč!« Ni prav lahka bila.

Ko me je objela, se tresla je vsa.

» Mimo je. Jaz sem,« moj glas šepeta.

Sram uduši teža njenih solzá.

'Ljubezen je vse,' se glasi njen napev.

'Izgúbi je ne!' Zlate grlice spev.*

* When Doves Cry

Matjaž Lutarič - Lynx