Tišina (neslišen krik)
Tišina ne diha
Žge pod kožo
Brez besed
Kot neznosen krik
Ki v meni odpira vrata teme
V temi je ostalo nekaj
Košček svetlobe
Ki rosi oči
Moja duša ne živi
Grize
Jezno udarja v praznino
Bori se z demoni
Ki so vzeli njen glas
Njene roke
Njene sence
Čakam čas
Tisto mesto med trenutki
Kjer vse živi
In vse razpade
Ko mi veter nosi njen vonj
Prah njenih stopinj
Ki so nekoč
Hodile proti meni
Zdaj je objem brez oblike
Njeno telo je zrak
Njene oči v spominu
Njena tišina mi reže srce
Pa vendar
Jo vsak večer stisnem k sebi
Kot da še obstaja
Nekje
Ko me dim požira
Oh, kako dobro opisano ...
V tretji kitici, prva vrstica, manjka a
MojA duša ...
Lepo, zadnja kitica se me je posebej dotaknila
... in škratek je v 3.verzu od spodaj - kot
Lp, Marija
Hvala za popravke, mora človek hitro napisati, da se ne izgubi ideje.
lp, M.
Čestitke k pesmi, ki se razpenja med vse in nič ...
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej_Krusic
- 28. 07. 2025 ob 09:05
- Prebrano 318 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 151.62