Naselili smo planet

star milijone let.

Preživel je pok,

lavo in potrese,

ter jok neskončnih razpok.

Ustvaril je življenje,

simbiozo flore in favne,

ter zatočišče za velikane.

In ti misliš, da si bog ?!

V drobcu časa zraste velik ego,

s palico po Zemlji označi svoj teren.

Zabetonira plodna tla in se dvigne do neba,

da pred soncem skrije ves problem.

Izumi še papir,

ki vreden je več kot mir,

zapleten sistem novic

in točno določenih pravic,

da zdaj njegov planet bo večno lep.

Ustvarjamo prihodnost,

pa je to res?

Premisli mali človečnjak, če še znaš.

Še vedno si tu.

Na isti točki tičiš in v luno strmiš.

Za vesolje si mravljišče,

zajedalec pravega sistema,

kmalu tudi nate padla bo tema,

tokrat večna…

eksistenčnifluks