»Popelji vrli me brodnik

čez sinjo reko Ilmenau,

saj v selo, ki leži tam čez,

spet vabljen sem v gosté, na ples,

da bi na gosli jim igral,

morda zaslužil kak zlatnik!«

Pa sprejme ga brodnik na splav

in godec, že mož zrelih let,

godalo je iz kovčka vzel

vso pot čez reko godel, pel

prastaro pesem, da preklet

je kogar uroči ljubáv.

Ko sta prišla do trdnih tal

brodniku je položil v dlan

en groš za vožnjo ter skoz gozd

jo v vas ubral, vesel kot drozd,

kjer jutri bo na šmarni dan,

za praznik žetve vaški bal.

Brodnik pa, starec sivolas,

je spravil tisti groš v svoj žep,

in mahnil jo tja h koči, kjer

imel je skromni svoj kvartir,

kjer noč in dan za črni hlèb

je gonga spolnjeval ukaz.

Matej Krevs