Zbudil sem se na kavču brez prevleke,

z glavo med embalažo od bureka

in pepelnikom, polnim mokrih ogorkov.

V sobi: vonj po zatohli noči

in dveh neplačanih računih na mizi.

Telefon vibrira -

"brat je v pridržanju, stari,

ker je v Hoferju kradu Nutello."

Kurac.

Včeraj je rekel, da bo nehal.

Odprem hladilnik:

pol plastenke Cockte,

tri omake brez pomena

in en sir, ki je že postal filozof.

Obujem natikače brez podplata,

odidem ven.

Na stopnišču je stari Veso,

žveči filter, bulji v steno

in mrmra, da mu je država vzela zob.

Na ulici:

sonce prži,

vročina iz asfalta gre direkt v čelo.

Zagledam Izo -

prodaja gate iz vrečk,

ima resne gate, Calvin Klein fake,

4 evre komad.

Kupim dvoje, ne rabim jih,

samo, da govoriva dve minuti o nečem,

kar ni smrt.

Greva na postajo,

tam sedi en mlad tip,

z Zenico od haša -

dobesedno.

Oči kot razbita stekla,

govori z drevesom.

V senci pa mali,

14 let, zvija joint,

smeje se in pravi:

"Življenje je šala,

samo nihče ne šteka fore."

Ob 13.47 sem spet sam.

Na klopci, z dimom v rokah.

Vem, da bom čez eno uro iskal drobiž

za piksno,

in čez dve,

razmišljal, kako it stran

ne da grem kam.

Taras Miller