Ljudstvu še vedno ni mar,
ko oblast govori o sebi, 
o svoji modrosti, o svojem
svetu, se spušča v podrobnosti,
ki so drage mestnim ljudem,
opisuje lepo prihodnost
in se smeje minulim rečem,
ki bi utegnile predramiti narod
iz sladkega sna, in tu pa tam 
zviša glas, ko kmetica, ki je
vajena ukazovati kokošim
na domačem dvorišču.

Zdaj je, kar je. Ljudstvu je prav,
četudi ga oblast kani obrati do
zadnjega krajcarja. In zna se 
zgoditi, da sleherni človek te
dežele na sončni strani Alp
kmalu ne bo imel niti ceperja.

In ljudstvo bo imelo  poslej
veliko opraviti s štetjem zadnjih
fičnikov in to bo prinašalo
v njegovo turobno in brezupno
življenje neko žalostno razvedrilo.

Tomaž Mahkovic