Urška ima kljubovalen videz,
kot da izziva ne le državo
temveč tudi svet; je lepa,
da jo enostavno moraš,
če hočeš ali ne; moraš jo
enostavno občudovati,
četudi je žrtev lastne
domišljije, ko hodi okrog
kot pes z dvema repoma,
vsa rdeča in nakačena.

Tacegale prizora se človek nikoli ne naveliča.

Ona se oglaša zdaj s prisiljenim
sladkim glasom, zdaj z vreščečim,
kot da bi se spakovala in ob tem
malce stresa z glavo kakor raca,
kadar se koplje. Rada se malo šali,
to pa ni prepovedano, če je človek
spodoben. Ni namreč prav norčevati
se iz ljudi našega stanu tovarišije.

Ima se, tako zaradi položaja,
kakor zaradi svoje zvišene
zaverovanosti v svoje obličje
in nemajhne vloge v državi,
za nekakšno kraljico slovenske
elite in kot prava kraljica vlada,
govori popolnoma svobodno,
se kaže ljubeznivo ali osorno,
kakor pač nanese, daje nasvete
in opomine, deli hvalo in grajo,
kakor pač terjajo okoliščine
in ljudstvo jo vzljublja. Srečno.

Tomaž Mahkovic