Nekoč je neka kratka Shema stala
na robu raznemelega obzorja.
Oplaknil jo je skriti valček Morja,
potrkal z njo na zadnji vhod Portala.

Potem je padla v prvo prazno Brezno,
ki se ji je ponujalo na poti,
zaman se sluh je branil pred Ropoti
ki tolkli so po Rimi, nič več trezno.

Ni znala reči jaz sem le Osnutek,
ki v sebi hrani dveh duš mlado Vrenje.
In zanjo daleč bil je ta trenutek,

ki jo lahko povlekel bi v življenje.
V objem Brezličju hlipe je predala,
in sploh zares izpeti se ni znala,
ker je čakala le na Dovoljenje

bogov, ki so jo, kakor je spoznala,
izžvižgali, zatrli njeno Tlenje.
In nikdar prava Pesem ni postala.

Lidija Brezavšček - kočijaž