Ko se je vrnila v kočo

je bil vojak zbujen.

Potopila v vodo vročo

listje je melise, okrepljen

od spanca jo napol sede

motril je iz ležišča.

»Dobro, da si že nazaj,

rad bi čimprej iz skrivališča;

zvečer spet pridejo po mé.«

»O ne, tako pa to ne gre!«,

mu je naglo odvrnila

ter mu zvarek ponudila:

»Na, pij, to je dobro za srce.«

Naredi požirek in zakašlja,

glasno in boleče,

potem iz žepa listnico izvleče,

potni list ji da in vpraša:

»Marija, boš obvestila

moja uboga starša,

brate in sestríce,

kje moja je gomila,

kje mi ležé koščice,

ko se konča ta vojna strašna?«

»Ah, ne glej tako črnó, 

tvojih mož nazaj ne bo,

jih pogrešal premočno

Führer s svojo bi vojskó.

Le popij melisin čaj,

vrne zdravje ti nazaj.«

»Dobro, sestra, kot želite.«

Ji navihano odvrne

in pogovor se obrne

stran od smrti grozovite.

»Čemu si zbežal iz armade?«

»Naša vojna nima nade.

A še bolj očiten razlog:

skregali smo se s pravico,

sejemo le zlo, krivico,

gorje, če nam bo sodil Bog!

In ti, čemu se skrivaš v vasi tej

kakor tujka, kje je tvoja domovina,

od kod prihajaš, dekle, to povej?«

»Brez domovine sem...«  »Brez domovine?

To mora biti pa hudo ...

In nimaš staršev, nimaš doma?«

»Ne. Vekomaj po svetu romam.«

»A tako ...«

Matej Krevs