MED SKORJAMI NEDELJSKIH KOSIL
Tako malo si vedela o Tesli!
Ročno si šivala bele srajce
z dolgimi trakovi
za moje odtrgane misli
in si z mojega čela
odganjala mušice
s svežim žajbljevim listjem.
Učila si me, kako se seje
in okopava, govorila,
da bo znoj omehčal
popek rdečega žulja
in da zemlja pravzaprav
nikdar ne zaspi,
dokler ne poskrbi
za krompir na nedeljski mizi.
Ničesar ti ne veš o Nikoli,
sem si mislila,
še manj o svetlobi,
ki bo temo razpršila,
ki bo svečo upihnila
v prečudni podmornici,
zaradi katere sem se
skrivoma potapljala
dvajset milj globoko
v Njegovo oko.
Molčala si, ko sem
iz brokata noči vlekla
sijajne niti in vezla
zvezdnate šopke v prt
svoje bele kože,
le občasno si name vrgla
žametni pogled in takrat
me je rahlo opraskal vonj
po škrobu okostenelega
nasmeha, od katerega sem
zadrhtela in ga hitro
odvrgla v naborke
tvoje ponošene obleke.
Odstranila sem madeže
očetove pesti in zlikala
nagubane spomine.
Si zdaj ponosna name?
Glej, navadila sem se
na ikebano s posušenim
popkom v nežni sredici
med skorjami nedeljskih kosil.
Tistih, ob tri četrt na tri.
Navadila sem se,
ravno tako, kot si me učila,
da pobiram drobtinice,
ko z vilicami nabadajo
meso do kosti. Veš,
prilagodila sem se nožu
in zdaj le občasno bruham drob.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
- 08. 11. 2009 ob 17:48
- Prebrano 802 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 424
- Število ocen: 12
