--- ocean ostaja srečen
ocean se smeji kot pijanec na pogrebu
širok v pasu, modrih ustnic, žveči kosti
pljuska ob obalo z mokro roko
spet, spet,
kot da je pozabil, da te je že ubil.
v ponavljanju je neka sreča.
v preveč svetlobe neka norost.
sonce vzhaja kot navada.
galebi kričijo, ker ne znajo drugače.
ribe skačejo - kratki čudeži -
in izginejo z milino tistih,
ki nikoli niso potrebovali rešitve.
včeraj sem sedel ob vodi,
gledal otroka, ki je izgubil lopatko
in ne veselja.
ni jokal.
kopal je z rokami
in morje se je smejalo z njim.
nekje pod vso to soljo
so rjaveča mesta,
ladje, ki so pozabile pot domov,
a ocean poje naprej,
prepoln za žalovanje,
prestaro, da bi se ustavilo.
pleše kot je plesalo pred ljudmi,
pred zemljevidi,
preden je žalost dobila ime.
in ko vzame -
tvojo ljubljeno,
tvoj dom,
tvoj dih -
to stori
z nasmehom.
ker prava radost
ima zobe.
Za desetko.
Od kod vse to jemlješ
Čudo res.
Lepo bodi
Irena
Če je žalost, je tudi material :).
Maše pa že dougo ni blo naokol :D.
.jpg "Nada")
Težko je ostati s široko nasmejanim obrazom, a je to najboljši recept: narava je mogočno dobra in hkrati grozljiva.
I'm a lover, not a laugher. Ampak verjetn za večino ljudi je to dober recept ... :)
U, za tako resignacijo moraš imeti pravo pesniško intonacijo. Sicer pa, kaj nam drugega preostane, morje je najmočnejše, zato se lahko smeji. LP, Lidija
... in mi se lahko smejimo z njim. Izbira je naša :). H
Hvala.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Hors
- 19. 07. 2025 ob 12:26
- Prebrano 462 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 288.73