Tam stoji on skozi čas:

v soncu, dežju, snegu –

veter se zaganja vanj,

on pa vedno sam, sam, sam.

On ničemur ne kljubuje,

on ničemur se ne klanja,

o ničemer on ne sanja,

je pa vedno sam, sam, sam.

Je vesolje nemi ritem.

Mimo teče tam nevidno,

mimo teče tam neslišno,

ko je vedno sam, sam, sam.

Me odnaša in prinaša;

vije misel se v neznano,

njemu pa, glej, vse je znano;

čeprav je vedno - sam, sam, sam.

nada pecavar