Sam v nemi tišini, sam, obdan s tihoto zelenega gaja, tam nekje, tako daleč, pa tako blizu. Sam v svoji minljivosti, obdan z upanjem in hrepenenjem, da se bo nekoč rodilo novo sonce, ki bo sijalo in sijalo in posejalo nova semena, ki bodo kalila in brstela v svetleči zarji. Sanje zadehtijo kot mameč cvet – cvet, ki se odpira in se predaja slepeči jutranji svetlobi. »Samo en trenutek diha večnosti v danem času.«, v objemu drevesnih očakov, med slapovi zelenja,
tam nekje, tu zdaj, en sam trenutek neprecenljivosti našega časa. Samo šumeče listje se nežno igra in šepeta. En trenutek, trenutek časa, trenutek, obdan z nemo tišino, obdan z vso svojo neprecenljivostjo. Tiho sedim med nemimi drevesnimi orjaki, ki so kot čar, čar našega časa in mali opomin naši minljivosti. In čas mi beži in nekoč bo samo spomin šepetal o teh dneh –spominjal bo na dneve našega življenja, dneve veselja, hrepenenja, dneve žalosti, ki so potovali z nami in nas kovali in se kot sijoče iskrice dvigovale v nebo kot zlate zvezde in nam kazale pot, pot pod nebeško modrino, tam, kjer smo doma. Tam nekje v svetu zelenja, svetu neskončne nebeške modrine, tam nekje, tu zdaj in sam sem v nemi tišini, sam, obdan s tihoto zelenega gaja, tu, zdaj …

Tihota gaja,
šum vetra zaobjema,
slapove listja.

francitraven