Pot je klesala moj obraz, vodila me je po strminah in se nežno vijugala po grapah.Vijuge so se vzpenjale po temnem gozdu, ki se je raspotezal daleč naokrog. Prišel sem na jaso in tu se mi je odprl prečudovit razgled daleč naokrog.Vršaci so se tiho dvigovali v nebo in svetu prikazali svojo najčudovitejšo podobo.Vsi so bili obsijani v zarji, svoj obraz so ozrcalili v najlepših mavričnih odtenkih, njihova lepota se je tako ozaljšala, narava se je čisto sama pohvalila. Krvavec, Grintovec, Kočna so sijali in kazali svoj prečudovit obraz. Korak se mi je umiril in občudovanje mi je prešinilo srce in ta skromen trenutek mi je podaril neizmeren spomin na deželo mogočnih vršacev.
Dih se umiri in pogled še enkrat objame obzorje. Mrzel zrak mi reže usta in v ušesih mi doni glas narave. Nežni zvoki božajo ušesa in blažijo oči, skovir nekje v daljavi prepara tišino. Počasi se še drugi prijatelji divjine od blizu in daleč prebudijo, spustijo svoj glas. Še vedno sedim na jasici in rezov zrak mi para ušesa, hladno je vendar prijetno, v takih trenutkih, bi najraje zatisnil oči. Čas mi teče prehitro, rahla sapica me še naprej boža in drami oči.
Vzdignem se in korak tiho odmeva. Jasa izgine za menoj, gozd me obdaja in varuje, tako skrivnosten je in teman, sedaj stojim majcen sredi tega bisera. Tihota me prevzema, stopim do drevesnega orjaka in ga objamem z očmi, čudim se njegovi obleki, čudim se temu čudežu, oči mi plazijo, objemajo in gledajo ta krhek svet, listje v nežnih slapovih pada proti tlem, vihra v vetru in plapola in tiho šepeta, ta tihi šepet mi vedno predrami srce in v daljavi smejoča pesem tic, lice se mi ozari, gozd se je prebudil iz nočnega spanca, življenje se zjutraj predrami …,
zato spoznajmo male radosti, ki nam jih narava radodarno daje, zato uživajmo življenje in se ga veselimo, ustvarimo si svoje utrinke na svojih poteh, na svojih sprehodih.

Samotna potka,
šumeč gozd vzvalovi,
ptice čebljajo.

francitraven