Svet je v temi, brez luči,
brez besed in brez oči.
Brez objemov in bližine,
brez svetlobe in miline

Tukaj tavamo v megli,
vse mrzlo je, sonca ni.
Vsi, kot ranjeni vojaki,
brodimo v blatni mlaki.

Tu na zemlji je težko,
v temi smo, luči ne bo.
Duša išče razlog sreče
in izhod iz mračne ječe.

In tako v samoti ždi,
išče, prosi. Ne dobi!
Vanjo se preliva strup,
tam razrašča se obup.

To nam kača je storila,
ona nas je zastrupila.
To so njene zle zvijače,
ker v nas vidi le igrače.

Mi pa nismo le igrače,
Božji smo in ne od kače!
Ko bo duša brez telesa,
On ji dal bo spet nebesa!

Katarina Ambrož