Čas med triindvajseto
in štiriindvajseto uro
je izprega posebne vrste.
Posesal si nesnago dneva,
prevetril strgano obešenko
telefonskih klicev,
ura je tiktakajoče nagnila kazalce.
Češeš si zatečene misli.
Obda te sladko ograjeni prostor.
Veter razpira krila
jesenskim krošnjam,
plodove razgalja
v mehko šumenje njihovih ovojnic.
Polmesečna luna se smeji v stožcu neba.
Potem nastopi peresno lahka tišina.

Čas po štiriindvajseti uri je tisti,
ki daje jutranjo pesem.

Andrejka