podoba v ogledalu ne vara
suhljata punčka iz porcelana
bela polt, krhka lupina
ali jo maram, mogoče je le noč čudno zaspana
venec, meč v bok
krvavih rok stopicam naokrog
ne vzpnem se, ni luninih poti
svit usahne, smrtni soj se okrepi
kaplja posušene krvi na hlačkah
psi, ki glodajo kosti
berač, postopač, poglej
senčijo me, ker sem drugačna
maska, kakšna, da bom lična, dična gospodična
kje naj izbiram imena in postave
posladkan jezik, naj poslušam uglajene dame
vsaj v sanjah se podrgni vame
preden se pošast predrami
moje prsi še bolj zgladi
useka s kremplji nove rane
počena v umirajočo dušo kanem
v nabrekli žili ždim
zaman
bolečina ne mine
se oder odstre
in brazgotino zopet odpre

sheeba