Micikina jeza

Micika se pritožuje

Pravi da ta svet ni fer

Vpije na ves glas

Pesmi o ljubezni

Ki jo črna duša

Ne zmore najti

Vidi le črno belo

In ne najde barv

Ki omehčale

Bi njeno srce

tečejo dnevi

Kot teče konj

V galopu

ista zgodba

se ponavlja

Lovke ima povsod

Zdaj tuje roke

brišejo sled od dneva

ko iz albuma trga slike

In kot bik

Se zaletava

V vse štiri stene

Da utrujena

Je že glava

In še bolj črne

So njene sledi

Gremo vsi naprej

Vsaka dusa

Na svoj način

Pridružila

Se je še roka

Ki briše sledove

Iz njene druščine

In nabira glasove

Kot pokvarjen politik

Ki vpije na ves glas

Dokler ne najde

Sorodno dušo

Ki trga sledi

In se dela

Da ureja svet

Po svoje

V tujem hlevu

IŽ-lev