Počasi ona veze iz las sivih

glasove tam tišine nočne v grob.

So komaj slišni, a zajedajo v drob;

o dušah pojejo. O njih, nič krivih.

Koraki jih ne najdejo iščoči,

a upanje v kosteh je preperelih,

saj ženske ne snamejo rut, glej,  belih.

Pogledi njihovi so krik vpijoči:

upor in vztrajnost za rodove svoje,

da ne dovolijo izkrivljati resnice,

saj tvoje ni nikoli samo tvoje.

In krivci – žge naj jih pečat krivice …

v krvave vpreženi so oni oje!

Nad travo žalostna je luč kresnice.

nada pecavar