Angel leno je odprl oči,

kot bi spal ne dve noči.

Pred cerkvijo opazil je farane

te pobožne duše zbrane.

Počasi vstal je, se pretegnil,

da mu kdo ne bi pobegnil.

Tale šel bo gor v nebesa,

prestrašen se boji bedresa.

Tale tu si roke mane,

on pač šel bo med župane.

Ta škrtari, dinar čuva,

tega davkar naj sezuva;

tale moli paternošter,

ah, naj gre že not v klošter.

Tale kleje in popiva,

do groba naj tako uživa;

ta se dela učenjaka,

a ne zna privit' vijaka;

mladec bulji v telefon,

hudič no, saj je že fantom!

Spet drug se dela velikaša,

a je že shlajena časa.

Tale tukaj je umetnik,

baje državni je podrepnik,

ta ima se za ikono,

a postrani nosi krono, ...

Dolgčas, rekel je svetnik nebeški,

da ukvarjal bi se s temi smeški,

raje šel bom v oštarijo,

kjer v polnoč luči gorijo.

Tam bom spil en glažek vina,

nato slavil bom zopet Sina.

orfej