
V dneh, kot je ta,
ko gledam le v tla,
v občutku temine,
me nekaj prešine.
Morda pa na tleh
najdem v teh dneh,
en drobec celote,
vsaj senco lepote?
Morda v tej samoti
vidim ob poti,
žarek svetlobe,
obrise zvestobe?
Morda me obsije,
se vame prelije,
občutek topline,
in tvoje bližine.
Ko skloni se glava,
morda mi vsaj trava
in roža v travi,
samoto pozdravi.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Katarina Ambrož
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!