Še vedno rad nosim tisti star pulover,
ki si mi ga spletla,
tam sredi enklave,
ki je sedaj že kar nekaj let

popolnoma zapuščena.

Praviš,

da ti je preja zanj zrasla v rokah,

tako majhna,

tako mehka,

a v sebi je skrivala toliko zgodb 

o borbi za resnico in pravico.

Spominjam se,

kako si mi pripovedovala o dogodku polnem življenja,

vere

in

poguma,

o fantu, 

ki je še zadnjikrat poslal svoj poljub neposredno proti soncu,

globoko iz ustne votline,

že proti grlu,
globje od dotika in očesnih zkrel,

kamor je skril tudi gube,
prve gube,
najlepšo možno nagrbančenost
človeške prikládnosti.

Med in mleko v njegove prekate

nista nikoli prodrla,
ne odvajala pektina,
ne cedila,
ne sočila,

pretežke gmote
prezrelih smokev,
banan
in
jabolk.

Rad bi občuti temo,
burjo,
ki piha v rafalih.
Rad bi samemu sebi podaril pomen,
nočnega neba

in na njem bi rad ozrl polno razcefranih utrinkov,

prepojenih z globokimi ranami

strohnjenih priložnosti.

Tedaj sem bil še otrok.
Željni smo bili vsega.
Na mizi so bile sladkarije.
Ampak ko smo prispeli v Tuzlo,
nihče od otrok ni ničesar vzel.
Samo odejo,
da si se ulegel in malo spočil.

V takšnem šoku smo bili,
da otroci nismo vzeli niti sladkarije.

Jernej Jager